zaščitena geografska označbazaščitena označba porekla Okusite raznolikost Začutite naravo Doživite poreklo

Čebelarjenje pri nas

ČEBELARJENJE NEKOČ

Človek se že od nekdaj zaveda pomena čebel za naravo, ohranjanje raznovrstnosti in s tem obstoj vseh živih bitij. Prvi materialni dokazi o obstoju čebel so čebelji fosili, stari več milijonov let. 

Čebelje družine so imele svoje domovanje v kamnitih jamah, najraje pa v votlih deblih. Ko je čebelar znal uloviti roje in jim napraviti bivališče v panjih (korita, koši …), mu je to olajšalo odvzem medu.

Čebela in njena vloga se v več tisočletjih do danes nista bistveno spremenili. Spremenil se je le način izkoriščanja čebel v pridobitne namene. Prvi velik, tehnološki napredek je čebelar dosegel, ko si je naseljena dupla prinesel v svoje življenjsko okolje.


TRADICIJA ČEBELARSTVA

Bogata tradicija čebelarstva postavlja slovensko čebelarstvo v svetovni vrh. Stara poročila govorijo o velikih količinah medu, ki so ga Karantanci med drugim izvažali, kar posredno pomeni, da so tudi množično čebelarili.

Pravi razcvet je čebelarstvo na Slovenskem doživelo v 18. in 19. stoletju. Pojavili so se prvi strokovni spisi o čebelah, izdane so bile prve čebelarske strokovne knjige. Čebelarji Anton Janša (1734−1773), Peter Pavel Glavar (1721−1784), Anton Žnideršič (1874−1947) in drugi so pomembno prispevali v svetovno čebelarsko zakladnico znanja. 

V 19. stoletju je tehnološki napredek zajel ves čebelarski svet, s tem pa se je spremenil tudi način čebelarjenja. Velik korak naprej pomeni iznajdba premičnega satnika, do katere je prišlo neodvisno na različnih koncih sveta.


Zgodovina čebelarstva na Krasu

O čebelarski tradiciji na območju Krasa je ohranjenih nekaj zapisov nadučitelja Janka Vodopivca, ki je tam čebelaril med letoma 1892 in 1937. 

Gradbeno in oblikovno različico osrednjeslovenskih čebelnjakov predstavljajo najmočneje čebelnjaki kraško-primorskega arhitekturnega tipa, imenovani tudi mediteranski tip, ki se logično in harmonično prilagajajo tradicionalno uveljavljenim splošnim vzorcem gradnje objektov na teh območjih. 

Leto 1910 je bilo prelomno za razvoj naprednega čebelarstva na Krasu, saj so se čebelarji organizirali v društvo. Delovanje društev je spodbujalo sodobnejši način čebelarjenja v panjih s premičnim satovjem, ki so se začeli uveljavljati v 50. in 60. letih 19. stoletja. Velik napredek v čebelarstvu pomeni Alberti-Žnideršičev panj ali na kratko AŽ-panj, ki se je po letu 1910 razširil tudi na Primorsko.


ZGODOVINA ČEBELARSTVA NA KOČEVSKEM

Kočevska je gozdnata dežela, ki nudi odlične čebelje paše, zato ni čudno, da začetki segajo daleč nazaj v čase, ko so čebelam jemali med iz drevesnih dupel. Pozneje so votla debla prinašali bliže svojemu domu. Prva fotografija takih panjev je bila posneta leta 1916 v Novih Lazih pri Kočevski Reki.

Velik vpliv na čebelarstvo sta imeli knjigi Jurija Jonke (1777–1864) »Kranjski zhbelarzhik«, ki sta izšli v slovenskem jeziku leta 1836 in 1845 in sta kasneje z ukazom postali obvezna učna snov v šoli. Velik vpliv na čebelarstvo so tudi na tem območju imele čebelarske podružnice. Leta 1912 so imeli v Strugah že prvo opazovalnico medenja.  

Po končani drugi svetovni vojni je bilo kočevsko čebelarstvo skoraj popolnoma uničeno. Z izselitvijo tamkajšnjih nemških prebivalcev (kočevskih Nemcev) leta 1941/42 je ostalo ogromno prazno območje, ki se je le počasi zapolnjevalo z naseljenci iz cele Slovenije. 

Leta 1999 so čebelarji ustanovili Društvo za zaščito geografskega porekla kočevskega medu, kasneje preimenovano v Združenje Kočevski med.