zaščitena geografska označbazaščitena označba porekla Okusite raznolikost Začutite naravo Doživite poreklo

Uporaba medu in matičnega mlečka

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo čebele Apis mellifera iz nektarja cvetov ali izločkov iz živih delov rastlin ali izločkov žuželk, ki sesajo rastlinski sok na živih delih rastlin, ki jih čebele zberejo, predelajo z določenimi lastnimi snovmi, shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. Lahko je tekoč, viskozen ali delno do popolnoma kristaliziran. Barva, okus, vonj in aroma medu se razlikujejo glede na rastlinski izvor. Ne sme vsebovati nobenih dodanih sestavin, biti mora brez neznačilnih primesi.

Čebele ga proizvajajo iz nektarja ali mane. Rastline izločajo nektar ali medičino v nektarijih. Mana je izloček nekaterih žuželk, ki sesajo rastlinski sok, izločajo pa sladko tekočino oz. mano, ki jo poberejo čebele. Tako glede na izvor ločimo cvetlični med in med iz mane. Cvetlični medovi so svetlejši, slajši in bolj aromatični, medovi iz mane pa so temnejši, imajo bolj zeliščno aromo ter dišijo po smoli oz. dimu. Določitev vrste medu ni vedno enostavno. Čebelarji za pomoč pokličite terenske svetovalce, ki vam bodo s pomočjo meritve električne prevodnosti pomagali pri določitvi vrste medu. V Sloveniji sta poleg cvetličnega in gozdnega medu, pogostejši še akacijev, lipov, kostanjev, smrekov in hojev med, najdemo pa tudi med oljne ogrščice, ajdov, javorjev, med rešeljike idr.

Čebele prinesejo nektar in/ali mano v svojem medenem želodčku v panj, ga/jo obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in shranijo v satju. Med vsebuje veliko sladkorjev, pa tudi aromatske snovi, vitamine, kisline, beljakovine, rastne snovi, flavonoide in rudninske snovi. Sestava je odvisna od tega, kje so čebele nabirale medičino oz. mano.

Osnovna surovina medu vsebuje po večini sestavljene sladkorje, predvsem saharozo. Čebele ji dodajajo encime iz svojih žlez, ti pa sestavljene sladkorje razgradijo v glukozo in fruktozo, ki sta enostavna sladkorja, zato ju naš organizem lahko takoj uporabi kot vir energije. To je tudi vzrok, da je med boljši vir energije kot konzumni sladkor. Med tako vsebuje največ fruktoze, nekaj manj glukoze in tudi malo saharoze, v manjši meri pa lahko med iz mane vsebuje tudi polisaharide. Razmerje sladkorjev je po eni strani odvisno od vrste medu, po drugi pa tudi od učinkovitosti encimov. Ker se fruktoza bolje topi v vodi kot glukoza, med z več fruktoze počasneje kristalizira, tisti z več glukoze pa hitreje. Tako bo cvetlični med kristaliziral veliko prej kot npr. akacijev med. Če vam je med kristaliziral, nikar ne bodite nejevoljni. Lahko ste prepričani, da ste kupili naraven, kakovosten med. Kristalizacija medu je namreč popolnoma naraven pojav, ki se pri medu zgodi prej ali slej. Ta pojav ne povzroča nikakršnih kemičnih sprememb medu in ne vpliva na njegovo kakovost. Barva kristaliziranega medu je drugačna od tekočega.

Čebelarji kristaliziran med utekočinijo na več načinov, lahko pa ga utekočinimo tudi v vodni kopeli, pomembno je da temperatura medu ne sme preseči 40 °C. Če bi med pregreli, bi v njem poškodovali ali celo uničili nekatere njegove sestavine, kot so encimi, hormoni, vitamini … Med bi izgubil svojo biološko vrednost, še vedno pa bi ga lahko uporabili kot sladilo. Če želimo ohraniti njegovo biološko vrednost, ga ne bomo dali v vroč čaj. K različnim jedem (omakam, zelenjavi, mesnim jedem), ki jih pečemo ali kuhamo, pa ga dodamo predvsem zato, da bi dobile posebno aromo.

Čebelarji med shranjujemo na hladnem pod 16 °C, tako ohranimo njegovo biološko aktivnost dlje časa, na sobni temperaturi ga za ohranitev dobre kakovosti lahko shranjujemo dve leti, pa tudi po dveh letih bo še vedno boljše sladilo kot navadni sladkor.

Poleg tega da med uživamo na kruhu ga lahko primešamo različnim napitkom ali jedem, npr. čaju, mleku, pecivu, jogurtu, kislemu mleku, naravnim sokovom … Tudi turško kavo lahko osladimo z medom namesto s sladkorjem. V naši prehrani lahko med popolnoma nadomesti konzumni sladkor, saj poleg sladkorjev vsebuje več bioaktivnih snovi, ki jih naš organizem potrebuje.

MATIČNI MLEČEK

Matični mleček proizvajajo čebele, uporabljamo ga v farmaciji, živilski industriji in kozmetiki. Uvrščamo ga med funkcionalna živila, saj so rezultati raziskav pokazali, da ima matični mleček številne funkcionalne lastnosti, kot so antibakterijska aktivnost, protivnetna aktivnost, dezinfekcijsko delovanje, antioksidativna učinkovitost, antitumorsko delovanje,... Biološka aktivnost matičnega mlečka se večinoma pripisuje bioaktivnim maščobnim kislinam, proteinom in fenolnim spojinam. Različne možnosti uporabe matičnega mlečka dajejo temu čebeljemu pridelku velik pomen.

Sestava matičnega mlečka je zelo zapletena. Doslej so odkrili približno 400 sestavin, kljub temu pa še vedno niso znani trije odstotki sestavin. Poleg vode (60–70 %) vsebuje še beljakovine (10–18 %), v katerih je vseh 23 nezamenljivih aminokislin, ki so gradbeni elementi beljakovin. Poleg tega vsebuje 9–15 % sladkorjev, med katerimi je največ glukoze in fruktoze, v sledovih pa tudi več drugih sladkorjev. Od 1,5–7 % je maščob, in sicer: fenolov, sterolov, glicerolov, nevtralnih maščob, prostih maščobnih kislin, fosfolipidov in drugih. Njihova sestava je edinstvena. Anorganskih snovi je 0,7–1,5 %. Največ je kalija, temu pa sledijo: natrij, kalcij, magnezij, baker, železo, mangan, cink, silicij, krom, nikelj in drugi. Matični mleček vsebuje tudi več vitaminov B (B1, B2, B3, B5, B6, B7, B9 in B12), vitamine E, D, C, K, folno kislino in inozitol. V primerjavi z drugimi čebeljimi proizvodi vsebuje tudi veliko pantotenske kisline. Med encimi vsebuje: glukozno oksidazo, kislo fosfatazo, holinesterazo, amilazo, invertazo in druge. Vsebuje tudi spolne hormone: estradiol, testosteron in progesteron. Posebna značilnost matičnega mlečka je nezasičena maščobna kislina 10-HDA (10-hidroksi-2-decenojske kislina), ki je niso odkrili nikjer drugje v naravi in je tudi ni mogoče sintetizirati. Izolirali so tudi snov, podobno inzulinu, nukleinske kisline in številne druge bioaktivne snovi.

Matični mleček je občutljiv na toploto, svetlobo in zrak. V primeru neprimernega skladiščenja potemni, poveča se mu viskoznost, lahko postane žarek. Shranjujemo ga z zamrzovanjem, v hladilniku ali z liofilizacijo. Če je matični mleček izpostavljen svetlobi in zraku, izgubi veliko pomembnih snovi. Na zraku se matični mleček suši in postane lepljiv, se strdi in postane temno rumene barve. Če ga shranjujemo v zamrzovalniku, je uporaben dlje časa, kot če ga shranjujemo v hladilniku.

Matični mleček lahko uživamo čistega v sveži obliki ali v kombinaciji z medom in drugimi čebeljimi pridelki ali v kombinaciji z drugimi živili. Pogosto se nahaja tudi v raznih pripravkih za nego telesa. Uživamo ga v dveh obrokih, zjutraj in zvečer, pred jedjo, količina je odvisna od namena uživanja. Najbolje je, da ga damo pod jezik in počakamo, da se počasi vsrka. Če nam okus ne prija, ga popijemo z malo tekočine.